@potovanja + @blog

Zadaj, za našim naseljem na Havajih, je kolesarska pot, katero uporabljajo biciklisti, skejtrčki, tekači, sprehajalci in moj mož, ki gre zjutraj razluftat telo in duha.

Ni ravno oblegana, na dan recimo 20 ljudi. Po tej poti sem šla laufat. Že to je narobe, da sem šla laufat. Sem Ivjana in jaz ne laufam. Ampak nek hudič v meni je vreščal name, da moram it svoje krake spravit na obrate.

(pod “nek hudič” štejem verjetno vse te trivialne objave na IG in FB, kako je zdej treba delat na sebi in kako doseči boljšo verzijo sebe in kako se je treba zvijat v jogo, delat počepe in … it tečt.
Jejte drek, ker tole me je pripeljalo v precejšnje težave. Beri naprej.)

In tako se spravim zadej, za hišo, na to našo kolesarsko pot, dvakrat zakašljam, da sčistim bivšekadilska pljuča in začnem svoje noge premikat hitreje kot so to revce boge sploh navajene. 

Pridem do zapornice, ki ločuje našo tekaško-kolesarsko pot od parka, ki je že nekaj časa, zaradi navodil o izolaciji in držanju distance, zaprt.  Pri zapornici so čez in čez trakovi. Hvala bogu, si mislim, konec poti, lahko grem v miru nazaj na kavč ležat. Se obrnem, da bom začela brzinit nazaj, ko me ustavi varnostnik. 

Tip, 2 metra 20 višine, čez ramena širok kot trodelna omara - z odprtimi vrati. Dečko, ki ne samo da hodi v fitnes: njemu je ime Fitnes in on uteži obeduje, ne pa v luft dviguje. Tko, za zajtrk.

“Dokumentov nimam, gospod, ker ravnokar švicam”,

-“V parku si bila, park je javni kraj, ki je v času izrednega stanja zaprt in kakršnokoli zadrževanje tukaj, je prepovedano ter kaznivo.” je rekel precej strogo, česar tukaj, kjer vlada Aloha Spirit, nisem navajena.

Ne pomaga, da mu razlagam, da sem prišla iz druge smeri, iz svoje smeri in ne iz parka. On je prepričan, da jst, haoli (tujec, beli človek) lažem kot pes teče. Ampak v tem primeru še pes brez zadnjih tac teče hitreje kot jaz, ker osnovnošolski dnevi in treningi atletike so že zdavnej mimo. 

Varnostnik je začel ven vleči telefon in walkie-talkie, ker mora obvestit kolege in policijo.
Ker pravila so pravila in to je:

“America, Miss and Hawai’i and we are super protective ‘cos we are islanders and you have to understand that … and most of all … ya breakin da law.”

Mene je kap u čelo. Moja familija je približno 150 metrov stran (sem ti rekla, da ne tečem neki baš daleč), zdelele me bodo odpeljal in kako bom jaz svojim sporočila, kje sem in kaj se mi je zgodilo. Razmišljaj, Ivjana. Razmišljaj! Baje, da razmišljanje ni tak elitistični šport, da ti ne bi ratalo.

In tako sem tam stala, konkretno prestrašena, ker sem v tujini. Nisem doma. In v tujini boš vedno samo tujec. V tujini ti nič ne pomaga. Še najmanj veze in poznanstva in podobne stvari in nobenga ne briga, kje od tvojga strica bratranc v drugem kolenu dela in da ga lahko ob službo spravi.

Tukaj situacija:”Vi ste un s televizije, a ne? Kje ste že nastopaUUU? Big brother, Kmetija, ja ja, kr pejte, pa previdno naprej, nikar več 270 čez naselje. Pa še en selfie, če lahko, za mojo hči, vas tako rada gleda,” … tukaj to ne pomeni nič. 

Gospod varnostnik je začel nekaj o turistih in kazen 5 tisoč dolarjev in leto dni zapora in men se je pobledlo pred očmi. O vsem tem sem brala. To vse vem. V vse možnih skupinah za obveščanje o dogajanju na otoku sem. S sosedi imamo ob jutranji kavi, na meter razdalje, vsak dan konzultacije in evalvacije. Prav vidim se pred sodnikom, kako stojim in potem … in potem smo tam pred zapornico, na tisti kolesarki stezi, kar naenkrat stali TRIJE. 

Jaz. Varnostnik. In … še en varnostnik. Da fu*ck, bi rekli tukaj. Medtem, ko me je prvi zahaklal peš, je ta varnostnik prišel z avtom. 

Evo, to je to. Naložil me bodo ko vrečo krompirja in odpeljali. Jst sm kr oči zaprla. In jih imela kar zaprte. V sebi sem ponavljala, da ne smem jokat. Ker, ponavljam, to ni dom, to ni tvoj jezik, to ni Slovenija. To je Amerika, kjer jih 5 centov ne briga, kdo si, kaj si in kdo je tvoj očka. Kršiš zakon in to je vse, kar jih zanima. 

“Aloha, Miss.” 

(tišina)

“Miss? … Miss?”

Odprem oči. 

“Aloha,” ponovi drugi varnostnik.

-“Aloha,” odgovorim. 

“Do you have two kids, Miss?” me vpraša.

Evo, konec je. To je to. Mene bodo dali v zapor. Našga bodo izgnali. Otroka bodo dali v sirotišnico, od koder jih bodo verjetno prestavili v poboljševalnico za mladoletne. Fertig. Piši kuči, propalo. 

Spet sem zaprla oči in se preklela, da koji klinac palac je blo men treba it laufat, če bi lahko ležala pred bajto in škilila skozi sončne špegle, al se bo sosedov pes Puka posračkal na naši travi in z našim stavila, kateri od otrok bo prvi zagazil not.

Jst moram domov. Jst nimam denarja za kazen. Jst nisem kriva!

“Miss, calm down, (sej sem mirna, bemti bogara, stojim tle ko lipov bog, zgledam vsa prizadeta z zaprtimi očmi, ne me je*at), calm down Miss, do you have two kids?”

(probam se spomnit, kako bo to pomagalo in zakaj me to sprašuje in … kolik otrok sploh mam?!?!)

“Yes, a boy and a girl. They are for rent, you take 1, I give you 2 and you cannot return them if they fight, scream, jump or break something,” sem probala zaduhovičit. 

Ne da nasmejem njega, ampak zato, da pomirim sebe. 

Varnostnik številka 2 se je nasmehnil in rekel, da hvala ampak - ne hvala, ker ima svoja dva doma in ob tem občutek, da že ima 4. 

Prvemu varnostniku je pojasnil, da nas na videz pozna, da smo tukaj blizu doma (150 metrov stran, dlje jst ne laufam, ker ne zmorem), da sem verjetno res prišla samo do rampe in da sem mislila it nazaj in da nisem prišla iz smeri parka in da, kar je najbolj pomembno, nisem kršila zakona!

Smo v naselju, ki je varovano. Še pred tem virusom in celo sceno. In varnostnik številka 1, ki je stražil park, je bil nov in ni vedel, da mu govorim po resnici. K sreči je poklical kolega, ker očitno je razumel, da sem ko Ninja .. whaasssaa pow pow… stoji tam ena 183 cm velika, prešvicana ženska s podočnjaki do tal in neki ne sodeluje kej preveč, ker samo stoji in niti ne posluša ampak je samo oči zaprla. To mora da je ninja, druge ni. Zdej meditira, zapira oči, se pripravlja za napad in beg. UPB metoda (udri pa bježi).
In valda, je poklical okrepitev. Jaz bi na njegovem mestu tudi. 

Če je to zadnje res, ne vem … K sreči se mi je dobro izšlo. So opozorili, da je problem z gibanjem, da moramo vsi ostati doma ampak da rekreacija ni prepovedana, samo ne v bližini zaprtih območij, kjer dobiš kazen in če bi nas bilo za ovinkom več, celo zaprt do leto dni.

“Mahalo, gentlemen, mahalo, maui no ka oi, mahalo nui”, sem že na pol v teku vpila in potem sem tako laufala domov, da bi bil tovariš Cujo za telovadbo iz osnovne šole zelo ponosen. Ker…  za družino gre. Ker, kdo bi mojima otrokoma in našmu po živcih skakal, če me ne bi blo, a veš. En jim mora težit :)

Kako pa ti kej, drgač? Ker, jst, kot vidiš, zelo navadno, tko .. nič posebnega, bi se reklo :D 

PREBERI ŠE: